La vitta é bela...

V resnici ne vem kaj naj napišem. Edini razlog, da si sploh želim pisanja je, da se mi nekako ne ljubi učiti histologije. Sicer sem bila pred kakšno uro še zelo motivirana, a očitno moja motivacija upada z nepredvidljivo hitrostjo. Ampak, vsaj ugotovila sem, kje jo lahko dobim vsaj za kratek čas. Že to je nekaj. Letos je faks večji drek kot lani (no, morebiti tudi zato, ker imam še dva mala lanska greha, ki pa se v poplavi novih itak porazgubita). To sem morala deliti z vami! 24.12.2008 pišemo kolokvij iz anatomije. Centralni živčni sistem. Lepo božično darilo maaajkemi. No ja, "Zapor znanja. Ni oken v svet."

Vglavnem...





A niso kjuuuuuut?! Red blood cell, chickenpox in bookworm. Pa mononukleoza. Bookworm is miiiine. Šit meni se zmešava, lol.


Anyways....danes bom ponovno gledala "The Doors". Pa berem knjigo Roberta Saviana z naslovom Gomora. Sem še bolj na začetku in zaenkrat mi ni še najbolj všeč na svetu, but it gets better or so I heard. S fotrom sva šla stavit (sicer le za 5€, lol), da bo ta človek mrtev do letošnjega božiča. Jaz trdim da ne, fotr pa, da ga bo mafija zagotovo pospravila vsaj do takrat. Ja, ni kar tako pisati o skrivnostih neapeljske mafije oz. Camorre . It can get ugly. No ja, vsaj pod zaščito so ga dali.

Jezi me, da ni več kart za MGMT v Minkenu. Ker sem se precej zagrela. In bi šla. Drugače so pa zadnje čase na mojem meniju Architecture in Helsinki, Brazilian girls (všeč mi je, ker je vbistvu vsak komad drugačen. res.), Ugly Casanova in pa razne chillout zadeve kot je recimo José Padilla - to je edina glasba, ki mi sede tudi kadar me boli glava, poleg klasične. Zadnjič sem po dolgem času poslušala Schuberta. Ko sem bila še majhna deklica sem ga pogosto. Poleg Chopina. Pa Rachmaninoffa in Scriabina. No, v resnici se je to pač vrtelo v dnevi sobi. Ampak bilo mi je všeč. Spomnim se, da sem vsako leto želela gledati dunajski novoletni koncert po televiziji. Zato, ker mi je bil všeč Strauss. In sem hotela slišati "Na lepi modri Donavi". Že dolgo teh koncertov ne gledam, ker jih vedno prespim.

Jutri je Pajzl:
- Dresscode: black, eventually with red wine stains
- Če koga zanimajo moje skrivnosti, naj me pokliče, ker bom jutri vse zblebetala, if you know what I mean;)
- Eeeee ja

Aja pa ugotovila sem, da sta natanko dva sošolca lepa ko rožica. Samo ne me vprašat katera dva.

Dijoooo

Brazilian girls - Good time:



Ugly casanova - Hotcha girls:




José Padilla- Strolling:

Mystery jets...

Angleški (natančneje londonski) bend, ki je konec letošnjega marca izdal že svoj tretji album ( prvega, Making Dense, so izdali l. 2006, drugega, Zootime pa l. 2007). No enkrat takrat sem si ga tudi prilastila, kmalu za tem pa nanj pozabila. Krivim sebe, to se namreč zgodi, če si zlovdaš preveč stvari naenkrat:P. No, zanimivo se mi zdi, da polovico Mystery jets predstvljata oče (Henry Harrison, slabih 60 let) in sin (Blaine Harrison, dobrih 20 let), ki pa je celo paraplegik, saj je bil rojen s spino bifido in se mu zato mišice spodnjih okončin niso dovolj oz. pravilno razvile. Blaine pravi: " For most adolescents, rebelling is forming a band. That’s what rock’n’roll is — saying: “Screw the City, screw business skills. Everything’s got to be what our parents hate.” But for me to rebel now would be to study law". Wikipedia pa pravi, da so člani benda znani po tem, da po nastopu totalno razsujejo t.i. "Dressing room". Ja, baje nastane "Epic mess".


Hand me down:



2 doors down:




Half in love with Elizabeth:

When I was young and foolish, I wished upon a star...

Zadnjič sva se s sošolko med hojo od faksa proti Bavarcu pogovarjali o Glastonbury festivalu in od takrat naprej se mi vse bolj dozdeva, da ga bom pa nekoč le obiskala. Nič oz. zanemarljivo ozkoglednih Avstrijcev, angleški dež, lep konec junija in nepredstavljivo število meni zelo ljubih bendov - the secks:P. Ravnokar sem si ogledala lanskoletni line up in po pravici povedano, bi imela občasno celo ogromne težave z izborom koncertov, na katere bi šla. Jih je namreč skoraj preveč. Karte sicer stanejo 175 funtov za pičle tri dni. A mislim, da se splača. Na Frequency-ju ni bilo pol toliko kul bendov pa sem dala dobrih 100 eurov.

Hey ho, lets go!

Oh wow:

The Killers, Day & Age...

Še slaba dva meseca je do izida nove plošče ameriških the Killers (24.11. v US of A, 25.11. pa drugod po svetu). Komaj čakam, saj so mi, ko sem jih videla v živo še bolj prirasli k srcu (no, koncert ni bil ravno vrhunec desetletja, predvsem zaradi publike). Ker so mi prav vsi albumi, ki so izšli do sedaj bolj ali manj všeč, ne dvomim, da mi bo tudi novopečeni ( ki to še ni, lol). Na Frequency festivalu smo imeli čast poslušat komad z naslovom "Spaceman", septembra pa so izdali tudi singel z naslovom "Human". Upam, da bo album "leaknil" in bomo imeli deset pesmic možnost poslušati že pred "dnevom D". Hoho.

Human:



Spaceman:



Pies: sovražim, da sem vsak dan preveč zmatrana, da bi šla ven
Pies2: ne da se mi naučit Os ethmoidale, Os sphenoidale in Os temporale
Pies3: zdejle grem jest kosilo, lol, ob osmih zvečer, ja
Pies4: zakaj morem juteri vstati ob sedmih, again?
Pies5: 16.10. je frequency meet, pred Animal collective! Be there or be square:P
Pies6: Rabim počitnice
Pies7: Ni mi preveč všeč nova skupina, ki jo imam pri vajah (razen redkih posameznikov, no). Neeee, I need the old one!

I don`t know if I can do it...

Danes sem poskusila vstati ob sedmih, čisto tako za vajo. Pa sem le vrgla mobitel ob tla in se zavila nazaj v toplo odejo. Jeba je vstajati "tako zgodaj", še posebaj, če sobo preveva mraz, medtem ko ti je med spanjem ravno prav toplo in ne želiš vstati vse dokler se ti ne bo več ljubilo ležati v postelji. No ja, jutri bo treba spremeniti rutino. Po štirih mesecih (no, če zanemarimo vstajanje ob sedmih zaradi tistih dveh izpitov, ki sem ju imela). Komaj čakam, da prestavimo ure na zimski čas. I`ve always loved that, haven`t you?

Sem že omenila, da mi novi izdelek Cold war kids niti približno ni tako všeč kot prejšnji? No, ni mi. Saj ni slab, kovanja v zvezde pa si tudi ne zasluži. Ko sem prvič poslušala "Against privacy", sem imela občutek, da poslušam Led zeppelin. Res ne vem zakaj. Za najljubši komad se še nisem odločila. Na prvo žogo bi rekla "Something is not right with me". A le zato, ker mi je najbolj ostal v spominu po prvem poslušanju. Zdaj sta mi všeč "Relief" ter "Dreams old men dream". In morebiti "Golden gate jumpers". Ma ne, ne vem. I still fall for "Robbers & Cowards".

Drugače sem pa že danes nekam čudna, kaj bo šele jutri. Med sem dala v hladilnik. Dvakrat. In skoraj sem šla po pošto v spodnjem delu pižame in modrcu (eeee, ja, vem). Na srečo sem se celo spomnila, da bi bilo vseeno bolje iti v majici. No, morda je čudno tudi to, da me tale komad spominja na the Smiths. Ne vem.

No ja, oblaki sočustvujejo z mano, saj ne pustijo soncu, da bi žarelo v vsej svoji lepoti. Meni je prav. Vedno sem se bolje počutila v takšnem vremenu. Ne vem zakaj, a tako pač je. No, razen na morju, tam je brez sonca tuuuga, čeprav me le-to ne navdaja z optimizmom, kot bi bilo pričakovati. Pa še zmanjša stopnjo moje produktivnosti. Oh well.