Kdaj bomo gledale A very long engagement? Še Audrey Tautou. Better than Brangelina. Ali pa ta novega "La Troisième partie du monde". Tega še nisem gledala. Haha, I soooo sound like a stupid chick. Saj, včasih sem pa res. Kaj naj.
Misli me ponovno ne spustijo v svet sanj. Lepo. Ali pa tudi ne. Insomnia part II. Pa ne vem zakaj. Po vseh pravilih, bi morala ravnokar (ma kaj ravnokar, že pred uro ali dvema) pasti v posteljo. Pa nisem. Bila sem zunaj. Na zraku. Zažgalo me je sonce. In imam blatne gojzarje (lol, pač). Ali to ni dovolj? Razmigala sem se. In potem sem se še učila. Biologijo celice. Nič zanimivega. Všeč mi je beseda dezmoglein. To je pa tudi vse. Kozarec mleka pač.
Vrtinec v kozarcu mleka.Hladno je.Posrka me vase.Prijetna belina.Pozabim na vse.Prevzame me.Kako enolično.Hkrati pa tako dih jemajoče.To je lepota vsega.Kič je drek.
Gledala sem Les Poupées Russes. Babuške. Vendar francoski naslov zveni tako lepo. Žal mi je, da se nikoli nisem učila tega jezika. Lep je. In ne trd, tako kot nemščina. Wir mussen die Juden ausrotten. Neee. Vglavnem. Mi je bolj pri srcu kot L`Auberge Espagnole. Prvi del. Čeprav, bi lahko gledala tega, tudi če prejšnjega ne bi. Audrey Tautou je lepa. Zakaj so Francozi tako lepi? Nekateri. Gaspard Ulliel je res lep. Čeprav ne igra v tem filmu. Pač spomnim se nanj. Vedno ob omembi Francije, francoskega, celo kadar zaslišim besedo rogljič. Vem, smešno. Smešna sem. Zaljubila sem se v točno eno pesem. Ponavadi ne palim na takšne- pesmi. Morda sem le primerne volje. Mysteries- Beth Gibbons & Rustin Man. Beth je drugače ga. Portishead. Kaviar za moja ušesa. Pa čeprav ga ne maram. Pravzaprav je precej ostuden. Fuj. Ampak tako pač pravim jaz. Xavier in Wendy. Kaj bo z njima? Ne zanima me. To je le film. Intenzivno roza pač. In puhasto.
No in sem šla še na eno pivo. Vem, nič kaj damsko. Pa kaj. Kdo pravi, da bi morale ženske nositi krila in srkati čaj. Ali pa limonado brez sladkorja. Kislo. Čeprav je dobra. With a long lost friend. Res ga nisem videla že skoraj eno leto. Še vedno ima enako frizuro. Tako kot jaz. No, jaz imam malce temnejše lase. Ampak koga zares zanima. Rekla sem, da moram domov. Jutri se spet učim namreč. Proteini in medcelični stiki. Raje imam stike med ljudmi. Bolj zanimivi so. In tako različni. Presenečajo. Če bi vedela, da ne bom zaspala še vsaj eno uro, bi ostala. Se zgodi. Vroče je. Še vedno.
Moj miselni tok pa teče.
Vprašanja. Zakaj? Zato! Kje? Tam! Kdaj? Nekoč! O čem? Ne vem! S kom? Sama! Izčrpni odgovori . Kandinsky je oženil svojo sestrično. Pa kaj. Prazna flaša kapitalizma. Kokakole. Coca-cole? 1,5 litra. Česa? Užitka? Kalorij? Denarja? Stotrinajst barvnih pravokotnikov. Lomijo medlo svetlobo. Otopelo telo, nemo dušo. Trinajst belih mišk na lovu za zakladom. Ni ga. Pesem siren. Daj jih na ignore. Na mute. Chanel Chance. Ne diši. Ne tako kot njeni lasje. To nisem jas, to je moja SCHAUMA.
Če bi vam nekdo rekel:" Povej mi katera je Femme fatale v deželi tej ali pa te (vstavite poljubno dejanje, ki prizadeja grozljivo psihično ali fizično bolečino)...!" Katero bi izbrali? Težko je. Takoj lahko izustim imena žensk, ki po mojem mnenju niso niti blizu temu "fenomenu", obratno pa ne gre pa naj si še tako prizadevam. Morda bi morala biti francoskega porekla. Morda bi morala nositi visoke pete. Morda bi morala skrivnostno puhati dim in v desni roki držati elegantno tanko cigareto. Morda bi morala nositi krila in obleke. Morda bi moral njen parfum agresivno zavzeti vsak kotiček prostora, v katerega bi vstopila. Morda sploh ne obstaja.
In vendar se vrti. Vse se vrti okoli nje. Dirigentka, Lutkarica, Učiteljica tanga. Strastno vleče strune, Če jih potrga, se ji gladko jebe. Ona je alfa in omega, Krebsov in menstrualni ciklus. LEPA JE. MOČNA. FEMME FATALE.
Le še senca sebe sem, ki zasleduje preteklost. Ko zaide sonce spet izginem.
Ne vem zakaj, a danes me ponovno preganja misel na staranje. Tega ne maram. Ena izmed redkih stvari, katere v prihodnosti ne pričakujem z odprtimi rokami. Kaj dobrega sploh prinaša? Aterosklerozo, srčni infarkt, krčne žile? Vonj po scanju, ki se zareže v kožo in ga ne prikrije niti pepel s katerim se posipaš, ker si v preteklosti storil par obžalovanja vrednih vmešavanj v tuje zadeve in egoističnih gest? Floskule o tem, kako so starejši ljudje bolj modri in polni nasvetov?
Hvala lepa, vsega tega ne potrebujem. Raje imam težave s koncentracijo, občasne izbruhe PMS požrešnosti in zatežene starše. Raje hodim na koncerte in kofetkam. Raje berem, ker mi dobro služijo oči in igram odbojko, ker nimam težav s sklepi. Aaaaaah
Prazna železniška postaja. Sedim. Vlak je odpeljal. Morda te nikoli več ne vidim. Vseeno mi je za vse. Apatično si prižgem čik. Dim izginja v temi. Za hip se ozrem nazaj- tja, kamor si odšla. Odšla za večno. Moja mladost.
Naslov je random in nima prav nobene povezave s tistim, zaradi česar "pišem" prispevek. Lišmenijaze pa so drugače bolezni kože, sluznic in visceralnih organov. Povzročajo jih lišmenije, ki se na gostitelja prenašajo s pomočjo različnih insektov. Tako kot vse bolezni ( z izjemo namišljenih, zaradi katerih smo kdaj pa kdaj ostali doma, da nam ni bilo treba k pouku), ni nič kaj prijetna, naj pa vas pomirim, da se v Sloveniji ne pojavlja. Šjuuu. Haha. No pa dovolj o tem, pravzaprav sem le želela "prilepiti" nekaj videov. Pa ne toliko zaradi spotov samih, bolj zaradi pesemc.
Black kids- I`m not gonna teach your boyfriend how to dance with you
Malce smešno besedilo hm, hm: You are the girl that I've been dreaming of ever since I was a little girl
Ne vem, ali jaz česa ne razumem or what? Glede na to, da je vokal moški in da poje "ever since I was a little girl".....Sprašujem se, je besedilo (ki je imo precej neumno) napisala ženska in so besedico girl pozabili spremeniti v boy? Ali je vse skupaj namerno (čeprav ne vem, v čem bi bil smisel)? Ali pač kaj tretjega? No ni važno, vseeno se mi zdi komad dost catchy.
Brezveze razglabljati o nadkul bratu in sestri, Jacku in Meg White. Saj ju vsi poznate, mar ne...Če ne drugače pa pod imenom "The White stripes". Legendarna dvojica je izdala že 6 albumov : "The White stripes" (1999), "De Stijl" (2000), "White blood cells" (2001), "Elephant" (2003) , "Get behind me satan" (2005) in "Icky thump" (2007).
The hardest button to button
THE KILLS
Še en, precej genialen bend, katerega sestavna delca sta američanka Alison "VV" Mosshart in anglež Jamie "Hotel" Hince. Zaenkrat so za njima trije albumi, torej polovica manj kot pri TWS: "Keep on your mean side"(2003), "No wow" (2005) in "Midnight boom "(2008).
U.R.A. fever
BLOOD RED SHOES
Verjetno najmanj poznan duo izmed trojice, ki ga sestavljata Angleža Steven Ansell in Laura-Mary Carter, je nastal leta 2005, ko sta oba benda, pri katerih sta takrat sodelovala, razpadla. Za njima je komaj ena plata, "Box of secrets" (april, 2008), ki pa je precej všečna. We oz. I want more. In letos prideta na Frequency festival. Whoa.
Say something, say anything
Nekaj je na bendih, ki jih sestavljata dva člana nasprotnega spola, I`m telling you...:D
Ali se samo meni začetka spodnjih dveh komadov zdita zelo podobna? Ampak samo začetka. Ne celotna komada.
the Rascals- Out of dreams
Arctic monkeys- Teddy picker
Arctici imajo za seboj že dva uspešna albuma, "Whatever people say I am, that`s what I`m not" (januar, 2006) in "Favourite worst nightmare" (april, 2007), medtem, ko lahko prvo ploščo skupine the Rascals z naslovom "Rascalize" pričakujemo 9. junija. Zaenkrat so namreč izdali le EP z naslovom "Out of dreams".
Frontmana obeh bendov, Alex Turner (AM) in Miles Kane (the Rascals) sta združila moči in pod imenom "the Last shadow puppets", letos aprila izdala plato z naslovom "The age of the understandment". Če koga zanima, lahko tukajlele prebere njun prvi skupni intervju.
The Lastshadow puppets- The age of the understandment
Pies: Alex je lepši kot Miles in Aj lajk AM betr den the Rascals:D
Čeprav mi trenutno kronično primankuje časa (ta blog pišem zato, ker se mi enostavno ne ljubi početi stvari, za katere vem, da jih moram a so 1. dolgočasne, 2. po mojem mnenju nesmiselne), sem se odločila, da grem vsaj enkrat ali dvakrat meseca maja 2008, gledat kakšno zanimivo predstavo v Dramo. Zdi se mi, da nikoli ni zadosti kultrnih dogodkov. Torej, zakaj si ne bi vzela urice ali dveh za svojo dušo.
Nisem se še čisto odločila, kaj se bo znašlo na mojem kulturnem jedilniku, a nagibam se k ogledu predstav"Art", Življenje podeželskih plejbojev po drugi svetovni vojni ali tuje hočemo - svojega ne damo in Markiza de Sade. Pri prvih dveh me je pritegnil naslov, pri zadnji pa avtor (t.j. Yukio Mishima - fascinira me zato, ker je to naslov komada od Psycho-Path). Ne vem, če bom pogledala vsebino katere izmed treh. Morda zveni malce neobičajno, a ljubim presenečenja v smislu, da ne vem kaj točno me čaka za nekim naslovom. Ker ena beseda ali skupek večih lahko predstavlja velik obseg zelo različnih zgodb, nikoli ne veš kaj boš dobil. Zanimivo je videti ali šesti čut ne zataji in izbere zadevo, ki te navduši. Če je predstava srednje zanimiva (Trobevškova redno uporabljena fraza za opis nadvse dolgočasnih knjig/dram), sicer nisem ravno zadovoljna, a drži kar pravijo- "če ne doživiš ničesar slabega, ne doživiš tudi ničesar dobrega " ( S čimer želim povedati, da ti nekaj ne pomeni veliko, če sploh ne veš, da bi lahko bilo dosti slabše ali nekaj takega pač. Še sama ne vem kaj moji prstki tipajo).
Danes mi neskončno sede poslušat plato Either/Or. Elliott Smith that is.
Between the bars
Say yes
No, ne branim se niti izvajalcev kot so Calexico, Sufjan Stevens in Kimya Dawson. Ne vem zakaj a ti precej mirni ( v smislu, da ne sestojijo ravno iz "nažigaških" kitarskih vložkov") komadi me spravijo v neko hecno razpoloženje. Vbistvu ne znam razložiti ne kakšno in ne zakaj ravno te pesmice. Ahja.
Moje delo ni težko kot Sizifovo.
Moja peta ni občutljiva kot Ahilova.
Nisem lepa kot Afrodita.
Nisem vsemogočna kot Bog.
Nisem pametna kot Einstein.
Nisem dobra kot Marija Terezija.
Pravzaprav….nisem nič posebnega.
