Charlie : Candy Mountain

Tole je najbolj neumna stvar, ki sem jo zadnje čase videla. Ampak, ko si zadet je precej smešno. Oz. zeloooo smešno.

Achtung!

Če sem slučajno opravila kolokvij iz fizike, častim pir vsem, ki to berete! In to resno mislim hehehe.

Art brut 2.

Ravnokar sem uro svojega življenja zapravila, da sem se prijavila v e-študenta. Majkemi, da sem skoraj popizdila, ker ni in ni hotel sprejeti gesla, za katerega sem vedela, da je pravilno. Gees. No in pol ure kasneje, se je mejl z novim geslom pojavil v Junk mail-u. Hvalalepa, ker sem se zato živcirala.

Za sprostitev sem začela brati knjigo z naslovom Art brut ( Lucciene Peiry), ki me je pritegnila prav zaradi istoimenskega benda. Po nesreči (ali pa kar po sreči) sem jo zagledala na knjižni polici, med tisoč ostalimi. "Art brut" ali z drugimi besedami "outsider art"( čeprav ima ta termin malce širši pomen) je ime, ki se je prijelo umetnostne zvrsti, za katero je značilna neomejenost s kulturo. Vbistvu gre za neoprimitivne ( ne vem kako bi to drugače poimenovala:P) in otroške risbe, grafite ter umetnine izpod čopiča oz. barvic psihiatričnih bolnikov. Za vsako obdobje v času je značilna neka določena zvrst umetnosti, po kateri se zgledujejo umetniki tistega časa- srednjeveška obsedenost z vsem svetim, baročne ženske, impresionistično nanašanje barv z lopatico, realistična upodobitev stvarnosti, itd.. Art brut pa se izogiba te omejenosti.

Izraz je uveljavil francoski umetnik Jean Dubuffet. Ko je obiskal Švico, so ga navdušila "dela" psihiatričnih bolnikov- Wölfli-ja, Aloise-a in Müller-ja, zato je začel zbirati umetnine takšnega tipa in prav kmalu je imel zbirko, ki jo je poimenoval Art brut. Vbistvu ga je pritegnila neomejenost avtorjev, saj so bili le-ti duševno moteni. To naj bi bila edina umetnost, imuna na vplive sodobne kulture in asimilacijo. Ravno TO je Dubuffeta motilo pri ostalih smereh umetnosti. Leta 1948 je v sodelovanju z mnogimi umetniki (vključno z Bretonom) ustanovil Compagnie de l'Art Brut, z namenom razširiti svojo zbirko (le-ta se trenutno nahaja v Švici- v mestu Lausanne).

Adolf Wölfli (1864- 1930) je ime, ki ga iščete. Imel je zelo težavno mladost, bil je nadlegovan, pri desetih letih osirotel, odraščal pri različnih skrbniških družinah in dvakrat pristal v zaporu. Leta 1895 je bil sprejet v psihiatrično bolnišnico (Waldau, Bern), kjer je preživel ostanek svojega življenja. Bil je precej nasilen in zato nekaj časa tudi izoliran. Dajala ga je psihoza (izguba stika z realnostjo) in imel je halucinacije (dvomim da zaradi pejotla ali gobic:D). Morda iz dolgčasa, morda za sprostitev (kdo ve) je začel risati. Walter Morgenthaler, zdravnik v psihiatrični kliniki Waldau ga je pozorno opazoval pri delu in to opisal v knjigi z naslovom Ein Geisteskranker als Künstler (Psihični bolnik kot umetnik) . Wölfli je vsako ponedeljkovo jutro dobil novi svinčnik in dva nepotiskana kosa časopisnega papirja. Ker je ogromno risal, mu je seveda vsega primanjkovalo. Včasih je čečkal z zlomljeno konico svinčnika, dolgo le pol centimetra. Za božič je vsako leto dobil paket barvic, ki pa so trajale le dva tedna. Papir je porisal tako, da ni bilo niti sledu o praznini. Vsak neizkoriščen prostor na risbi je zapolnil z dvema majhnima luknjicama, kar je obdajalo ti luknjici pa je poimenoval "moje ptice". Njegove slikarije so dostikrat vsebovale tudi note. Sprva so mislili, da gre zgolj za dekoracijo, kasneje pa se je izkazalo, da gre za pravo kompozicijo, ki jo je naš Adolf igral- pazi to- na papirnato trobento. Leta 1908 je začel ustvarjati avtobiografijo (25.000 strani, 1.600 ilustracij), v kateri je opisal dogodke svojega življenja, pomešane s fantazijskimi zgodbami. Tako je nastala prava zmešnjava besed, not in ilustracij.

Nekaj njegovih del:

Tukaj pa lahko najdete še nekaj glasbe, ki je nastala po Wölflijevih notnih zapisih:
Kikenzi

Gremo.

Kdo gre z mano v Ugando/Peru/Brunej/Mongolijo/Svazi/Togo/Burmo (ali Mjan mar po novem)?
Jebeš faks.
Jebeš tastare.
Jebeš to, da v resnici nimaš keša za to.
Jebeš to, kar bi moralo biti.
Jebeš sebe.
Ali pa koga drugega.
Jebeš. Jebeš. Jebeš.
Jebeš moje predrzne misli.

Vse jebeš in preprosto greš.

Anyone?

hahaha

I wanna be your dog....erm.....child...

- otroci se lahko kadar se jim zahoče igrajo
- otrokom mamica vsak večer prebere pravljico in jih pokrije s toplo odejo
- otroci se ne zavedajo vseh nadlog, ki pestijo odrasle
- otrokom se vsi smejijo, ko počnejo bedarije
- otroška domišlija nima meja
- itd.


Morda mi grejo danes prav zato na živce otroci. Morda jim zavidam, ker se lovijo po stanovanju in pihajo svečke na torti, medtem, ko je pred menoj ogromen kup fizikalnih učbenikov, ki čakajo, da se poglobim vanje. A ne morem. Enostavno mi misli neprestano uhajajo k meni ljubšim zadevam. Razmišljam, kaj bom delala v torek, po kolokviju. Razmišljam o tem, kaj naj kupim Perotu za rojstni dan. Kaj bom pila v petek. O seksu (kdo pa ne;?). O tem, kako bi bilo lepo, če bi bila čisto na drugem koncu sveta. Ali pa vsaj pod odejo. Zakaj ne moremo enostavno izključiti svojih misli, kot izključimo vir napetosti? Miselni tok bi se prekinil - problem solved. Pa tudi, če se zato ne bi bila zmožna učiti. Pravzaprav mi je vseeno. Ubija me le to, da si neprestano razbijam glavo z vprašanji, ki se začenjajo s "Kaj pa če...?" Kaj pa če bi se začela učiti že pred enim tednom? Kaj pa če ne naredim kolokvija? Kaj pa če bi vse "odjebala" in šla preprosto spat? Ne prenesem več tega živciranja. Po drugi strani se mučim z mislijo na lepe stvari, do katerih vem, da ne bom prišla, preden se ne naučim fizike. Jebemti kondenzatorje, jebemti gostoto energije električnega polja, jebemti gostoto elektičnega toka, električne potenciale in vse ostalo. Pa čeprav zato deluje računalnik. Tipkovnica. In monitror. Kar mi omogoča, da sploh pišem tale blog. Ampak you know what, če bi ne bila tako pasje volje, ga sploh ne bi napisala. Fuck it.

Lanskoletni plen...

Ker sem napol bolna in se mi ne da kaj več, kot skuhati si skodelico čaja (vbistvu je moj današnji izkupiček: 2x english breakfast tea, 2x zeleni čaj, 1x rooibos čaj in 1x kamilični čaj....yeees I`m a tea freak baby), sem obtičala doma. Če se spravim delati kaj produktivnega, mi takoj popusti koncentracija in enostavno ne morem. Ne morem in pika. Boli me glava in kiham in izpraznila sem že tretji paketek robčkov. Ker je moje početje precej omejeno, jaz pa rada pišem in rišem, bom malo mrcvarila svoj blog.

Odločila sem se, da bom letos vsak mesec kupila en CD (Ne, ne bom ugodila Toporišičevim muham. Zgoščenka je enostavno grda beseda. Ali pač?). Ampak ne kateregakoli. Takšnega, za katerega vem, da je dober in da ga bom rada poslušala tudi več kot en teden. Ja, vem, da se da glasbo "zlovdat", ampak vseeno je čisto drugačen občutek, če si CD lastiš in je samo in izključno tvoj. They are like my babies. Tako ali tako svoj denar vsak mesec zagonim za nepotrebne stvari, kot so "še ena majčka" in dišeče svečke. Ravno sem premišljevala kaj so moje lanskoletne pridobitve in ugotovila, da sem kupila točno pet CD-jev in eno knjigo:

* the Cure- Disintegration
* Interpol- Our love to admire, Antics in Turn on the bright lights
* Steel Pulse- Sound system (ta je dvojni, tako, da bi se morda lahko reklo, da sem kupila 6 ploščkov:p)

Edina knjiga, ki je imela to čast, da sem jo kupila prav jaz pa je Bob Dylan- Chronicles.

In vse kar sem kupila tudi "konzumiram", kar je pa seveda najbolj pomembno. Right?

Kaaaaj?

Zadnjič, ko smo se z avtom peljali v Maribor, je foter rekel, naj gor "vržem" svoj mp3. Seveda sem bila takoj za, ker mi brez glasbe ni živeti. No, preživela bi brez Rihanne in njenega zlajnanega dežnika, ali Britney Spears, ki se ponovno skuša povzpeti na vrh glasbenih lestvic, pri tem pa se pogosto pozabi oblečti. Anyways, imela sem playlisto trenutno meni najljubših komadov. In kaj je rekel foter? Vsako pesem posebaj je skritiziral. No, najprej mu je bil všeč komad Neighbourhood#2 (Laika) od Arcade fire, ker se mu je zdela posrečena harmonika na začetku ( ne, ni privrženec t.i. goveje muske, razen kadar me med vožnjo poskusi spraviti ob živce), morda zato, ker so mu všeč tudi Terra folk ( ja no pa saj so tudi meni zelo poslušljivi, kadar sem pri volji). Ko pa je izginila vsaka sled za harmoniko, je raztrgal tudi ta komad. Rekel je, da so si vsi bendi preveč podobni in da so komadi sestavljeni po istem kopitu. Vsak ima par različnih delov, med katerimi so štirje enaki takti in nato refren. Postala sem pozorna na to in ugotovila, da ima vbistvu dokaj prav. Ampak še vseeno mu ne morem oprostiti. Oprostila bi mamici, ki itak posluša samo njej omiljene the Beatles in klasično glasbo. Ampak fotr??! On lahko posluša celo Omme Kalsoum, ki jo jaz, kljub temu, da prenesem širok spekter glasbenih zvrsti, najraje poslušam z zamašenimi ušesi, če že moram. Ali je bila glasba včasih res toliko boljša, bolj poslušljiva, bolj inteligentna? Pa saj poslušam the Doors, Pink floyd, Jethro tull, King Crimson, Boba Dylana, the Yardbirds, itd.. Ampak s prav tolikšnim veseljem kot novodobne bende.

Evo pa še Evin last.fm profil: kliketi-klik

Kids, kids....

My child arrived just the other day
Came to the world in the usual way
But there were planes to catch and bills to pay
He learned to walk while I was away
He was talkin' 'fore I knew it
And as he grew he said,
'I'm gonna be like you, Dad,
You know I'm gonna be like you.'

Danes sem se precej nasmejala, ko sem zagledala tale (^ ^) dokaj velik kos kartona. Pa se nisem režala kartonu samemu ampak tistemu, kar gor piše. Ja, moji mali sestrici (5 let) pisanje dela še nekaj težav, predvsem pa nisem prepričana, kaj naj bi sporočilo sploh pomenilo. Sicer pa kdo bi razumel otroke. Jaz bi bila tudi še otrok.

Well, switch it off...

Zunaj rahlo sneži. Jaz sem v svoji sobi, pijem English breakfast tea (ja, predkratkim vstala hihi), ravno prav sem oblečena, da ne trepetam od mrazu in mi ni vroče. In poslušam glasbo. Le kaj mi lahko pokvari prijetno (kolikor so jutra sploh lahko prijetna) razpoloženje...Kolokvij iz biofizike, ki ga pišemo v torek in misel, da bom, če ga ne opravim prikrajšana tedenskega smučanja v Schladmingu. Pa se še vseeno ne spravim za knjige. But who can blame me, če me snov niti malo ne zanima. Fizike nikoli nisem marala. Vbistvu se veliko raje kot z nekimi dejstvi in računanjem ukvarjam z razmišljanjem, mislimi, ki se porajajo v moji glavi, med tem, ko strmim skozi okno. Skozenj se vidi polovica zasneženega Ljubljanskega gradu. Če se že ne ukvarjam s svojimi zablodelimi mislimi, se pa s tujimi, ker je eden mojih hobijev tudi branje. Trenutno berem tri različne knjige, trije različni žanri, trije različni pisci. Vbistvu me vse skupaj malce zmede ampak večje škode mi ne more narediti, ker sem sama tako zmedena, da bi bilo lahko moje drugo ime "Zmeda". No vglavnem, če vas zanima kaj Eva bere:

* Bob Dylan- Chronicles: Avtobiografija enega najbolj znanih ameriških folk pevcev. I like it. I like Bob Dylan. I like Bob Dylan`s life. What to say more. Je pa v angleščini, kar mi je pa tudi prav všeč glede na to, da vedno jamram, kako mi na faksu manjka učenje jezikov. Seveda se jo da kupiti tudi v slovenščini- naslov je "Zapiski" if you`re interested. In če ste do danes mislili, da je Bob Dylan njegovo pravo ime, ste se krepko zmotili. On je namreč človek, ki so mu starši ob rojstvu dali ime Robert Allen Zimmerman ;). Fant dobro preigrava orlice in kitaro, seveda pa je njegov inštrument tudi glas. Gotovo vsi poznate komade "Like a rolling stone", "Blowin` in the wind" in "Knockin' on Heaven's Door". No, niso edini, so pa najbolj znani izpod njegovega peresa. Spomnim se, da sem se v prvem letniku "kregala" s sošolcem, čigav je originalno Knockin` on heaven`s door. On je trdil da so ga prvi igrali Gunsi, jaz pa sem seveda branila Dylana. Guess who was right? Tako da vam še enkrat in za vselej povem, da so vse ostale verzije le priredbe oziroma t.i. coverji. Če vas zanima kaj več, pa brž bukvo v roke.

* Stephen Hawking- Vesolje v orehovi lupini: Hawking je eden najbolj znanih fizikov tega stoletja. Ima veliko v glavi, a žal malo manj v nogah, ker je revež na invalidskem vozičku. Takšen ni od rojstva pač pa se je bolezen (ALS- vbistvu gre za degeneracijo motoričnih živcev) razvila kasneje, ko je obiskoval Cambridge. Vglavnem, vsi se boste spraševali, zakaj Eva bere fizikalno knjigo, če pa je ravno prej napisala, da fizike ne prenese. Vesolje me neizmerno privlači in me zanima vse o njem. V knjigi je razloženo vse od Einsteinove teorije relativnosti do črnih lukenj. Nekatere zadeve so precej kompleksne ampak se trudim razumeti.

* Slavoj Žižek- Nasilje: O tej knjigici težko kaj rečem, saj sem jo ravnokar začela brati. Mi je pa všeč naslovna stran. Slavoj Žižek je eden najbolj znanih slovenskih filozofov in ker mi je filozofija pri srcu, bom zagotovo z veseljem prebrala vse do zadnje vrstice. Ali je to res, pa vam povem, ko bom zagrizla malo globje v papir med platnicama.

Paul Banks x 6

Art brut...

Bend, ki je leta 2003 nastal v Londonu. Morda mi je ravno zato všeč. Glasba namreč (baje da je indie ;)). In ime, ki si ga je peterica izbrala prav tako. Mi pa nihče izmed njih ni vizualno všečen (tako kot npr. Paul Banks, Interpol). Like it matters ane. ART BRUTalci so: Eddie Argos (vokal), Ian Catskilkin (kitara), Freddy Feedback (bas)- to ni on, to je onA, Jasper Future (kitara) in Mikey Breyer (bobni). Za seboj imajo dva albuma- Bang bang rock & roll (maj, 2005) in It`s a bit complicated (junij 2007).