I can't wait for the weekend to begin.
No naslov tokratnega bloga je sicer malce smešen, glede na to, da je vikenda že skoraj konec. A nič ne de, ko ga bo konec, bom spet komaj čakala naslednjega.
V petek sem šla prvič v Saund (nov lokal na Zaloški 35 it is) in vse kar lahko rečem je "kapo dol". Plac mi je res všeč. Vse od carskih posterjev, ki bi jih z veseljem imela doma na steni in jih občudovala, do lastnika z Interpol majico. Seveda ni treba poudariti, da je vrtel tudi njihove komade. Z vidika estetike, so mi ugajale modre stene in poševan streha, saj sem se počutila zelo domače, kot pri kakšnem frendu na podstrešju. Vglavnem, you`ll see me there again.
Po Saundu smo se odpeljali proti Meti, ker so v Galahali vrteli funk. Do tja smo prisli na precej weird nacin. Osem v enem avtu. Bilo je smešno. Tudi funk je bil fajn za migat.
V soboto pa sem se v mestu dobila z bivšimi bivšimi sošolkami. To me zmeraj spravi v dobro voljo. Kako se ljudje spreminjajo v času, ko jih ne vidiš. In vsi trači o osebah, s katerimi smo včasih preživeli po vsaj sedem ur dnevno. In kuhano vino. Po vseh tračarijah, smo se spet odpeljale proti Metelkovi, tokrat smo šle v Gromko. Najprej je najbolj smešen bend na svetu preigraval komade Jimija Hendrixa. Oh the memories ( Hendrixa sem namreč vsak ljubi dan nažigala v drugem letniku). Smešen bend pa zato, ker je bil frontman mladi "čefur" (no oblečen je že bil tako), bobnar in kitarist pa sta bila že v letih Keitha Richardsa. Nasledili so jih Dandelion children. Takoj, ko sta na oder stopila bobnarka in frontman, sem pomislila na skupino The White stripes. Proti koncu se jima je pridružil še en kitarist. Zaigrali so par svojih komadov in nekaj priredb. Res bow down, še posebaj pevcu, ki je legenda sveta in celo malce podoben Jacku White-u. Seveda je sledil obvezni burek, ki ga jaz nisem jedla, ker sem revna;). Srečala pa sem Tosija in Kremna. Nato spet nazaj v Gromko, kjer so bili na odru že Square. Instumentalna glasba it is. Ampak dobra. V kitaristu sem celo prepoznala Poljanca. Spoznala sem tudi najlepšega violinista na svetu. In še akademijo za glasbo obiskuje. Want more? Haha.
No, zdaj pa za knjige. Oz. knjigo. Tanko knjigico. Naučiti se je treba bogih 39 strani. Baje je vseeno zafukano. Če se lahko tako izrazim.
V petek sem šla prvič v Saund (nov lokal na Zaloški 35 it is) in vse kar lahko rečem je "kapo dol". Plac mi je res všeč. Vse od carskih posterjev, ki bi jih z veseljem imela doma na steni in jih občudovala, do lastnika z Interpol majico. Seveda ni treba poudariti, da je vrtel tudi njihove komade. Z vidika estetike, so mi ugajale modre stene in poševan streha, saj sem se počutila zelo domače, kot pri kakšnem frendu na podstrešju. Vglavnem, you`ll see me there again.
Po Saundu smo se odpeljali proti Meti, ker so v Galahali vrteli funk. Do tja smo prisli na precej weird nacin. Osem v enem avtu. Bilo je smešno. Tudi funk je bil fajn za migat.
V soboto pa sem se v mestu dobila z bivšimi bivšimi sošolkami. To me zmeraj spravi v dobro voljo. Kako se ljudje spreminjajo v času, ko jih ne vidiš. In vsi trači o osebah, s katerimi smo včasih preživeli po vsaj sedem ur dnevno. In kuhano vino. Po vseh tračarijah, smo se spet odpeljale proti Metelkovi, tokrat smo šle v Gromko. Najprej je najbolj smešen bend na svetu preigraval komade Jimija Hendrixa. Oh the memories ( Hendrixa sem namreč vsak ljubi dan nažigala v drugem letniku). Smešen bend pa zato, ker je bil frontman mladi "čefur" (no oblečen je že bil tako), bobnar in kitarist pa sta bila že v letih Keitha Richardsa. Nasledili so jih Dandelion children. Takoj, ko sta na oder stopila bobnarka in frontman, sem pomislila na skupino The White stripes. Proti koncu se jima je pridružil še en kitarist. Zaigrali so par svojih komadov in nekaj priredb. Res bow down, še posebaj pevcu, ki je legenda sveta in celo malce podoben Jacku White-u. Seveda je sledil obvezni burek, ki ga jaz nisem jedla, ker sem revna;). Srečala pa sem Tosija in Kremna. Nato spet nazaj v Gromko, kjer so bili na odru že Square. Instumentalna glasba it is. Ampak dobra. V kitaristu sem celo prepoznala Poljanca. Spoznala sem tudi najlepšega violinista na svetu. In še akademijo za glasbo obiskuje. Want more? Haha.
No, zdaj pa za knjige. Oz. knjigo. Tanko knjigico. Naučiti se je treba bogih 39 strani. Baje je vseeno zafukano. Če se lahko tako izrazim.
avtor evulja ob
Nedelja, december 09, 2007
Št. komentarjev: 0
