Control!!!

Ne bom dolgovezila in ne opisala vsebine filma do potankosti, saj si vsak posameznik lahko čisto sam ustvari svoje mnenje. Vendar pa vseeno ne bom izpustila pohvale, ki si jo tako režiser, kot tudi vsi igralci zares zaslužijo. Film je bil eden najboljših, ki sem si jih v zadnjem času ogledala. Morda je res, da bi trdila enako, četudi ne bi bil tako dober, ker pač govori o Joy division oz. Ianu Curtisu, ki jih precej obožujem, vendar vam zagotavljam, da sem kar se da objektivna. Če bi se spustila v subjektivna občutja, bi vam povedala, da se mi je, ko se je začel vrteti komad Atmosphere, ulila solzica, ki mi je nato počasi spolzela po licu. Povedala bi vam tudi, da me je med nekaterimi prizori (večinoma tistimi, ki so prikazovali nastope benda in Iana v elementu), spreletel nek val mrazu in nato spet val toplte. Morda ne znam najbolje opisati občutka, a ste ga vsi zagotovo že doživeli.

No, pa bom tale post izkoristila tudi za to, da malce pokritiziram občinstvo. V dvorano se NE hodi deset minut po začetku filma. In ne guzi se prek cele vrste do svojega sedeža, ki se čisto slučajno nahaja ravno v sredini, še posebaj pa ne v Kosovelovi dvorani, ki ima tako ozke prehode med vrstami, da mora cel ducat ljudi vstati, da se lahko prerineš mimo. Hvala lepa, da se zato nekaj časa ne vidi na platno. Ravno tako me pogrejejo ljudje, ki ves čas čekirajo msg-e. Niste tako pomembni, da telefona niti dve uri ne bi mogli pustiti izklopljenega. Če pa vas morda ravno v tem času pokliče Angela Merkel pa lahko rečem le:"Shit happens!". Najbolj moteči pa so osebki, ki se čutijo dolžne pkomentirati vsak drugi prizor. Opravite to prosim po koncu filma, saj cele dvorane res ne zanimajo vaša opažanja. Nekateri bi seveda rekli, da sem zatežena, ampak you know what? I dont rly care.

Dragi božiček...

...prosim prinesi mi :
tole
ali tole
in tole
ali tole

Hvala. Rada te imam. Ne bom ti pozabila nastaviti domačih piškotkov pod jelko.

Please, please, please let me get what I want....

Good times for a change
See, the luck I've had
Can make a good man
Turn bad

So please please please
Let me, let me, let me
Let me get what I want
This time

Haven't had a dream in a long time
See the life I've had
Can make a good man bad

So for once in my life
Let me get what I want
Lord knows, it would be the first time
Lord knows, it would be the first time

Tole pesmico sem včeraj po dolgem času slišala na koncu filma This is England. O filmu bom zaenkrat rekla le to, da je definitivno vreden ogleda. Res. No pa nazaj k Please, please, please let me get what I want. Takšen je namreč naslov komada. V originalu ga izvaja skupina the Smiths, verzijo slišano v filmu pa Clayhill. Mislim, da so priredbo naredili med drugim celo Muse. In ne, njihova verzija mi sploh ni všeč. Ne paše na tole pesmico. Vsaj meni se tako zdi in vem, da imam prav;))). Vbistvu moram priznati, da mi je najbolj všeč "Clayhill" izvedba. Tako mi je všeč, da se jo zdajle ravno učim zaigrati na kitaro. Pa niti ni tako težka. Whoa. Clickety-click

Ker hočem, da vsi oglušijo...

...sem se po parih mesecih odločila, da bom spet vzela v roke kitaro. Čeprav že takrat nisem ravno obvladala (danes pa še manj :D), sem vseeno presenečena, da se nekaj zadevic celo spomnim. No, trenutno preigravam Blowing in the wind od Dylana. In ja, zveni, kot da bi mačko vlekla za rep. Pa kaj. Tole je največ, kar sem trenutno sposobna zaigrati brez napake. Lol.

C        F            G        C               F          C
How many roads must a man walk down before you call him a man?

C        F           G          C                   F            G
How many seas must a white dove sail before she can sleep in the sand?

C        F              G            C                   F       C
How many times must the cannon balls fly before they are forever banned?

C   F         G          C              F  
The answer my friend, is blowin' in the wind.

             G              C
The answer is blowin' in the wind.

Oh what a beautiful day...

No tale blog pa spet ne bo glasbeno obarvan, čeprav lahko rečem "brez glasbe mi živeti ni". Danes je bil moj dan precej neumno potrošen, lahko bi rekla, da sem ga pravzaprav vrgla stran. Ampak mi ni žal. Še. Zjutraj sem spala. In spala. In spala. Ko sem končno pomolila svojo precej razkuštrano glavo izpod odeje, sem poslušala glasbo. Kaj pa drugega. Glasba, glasba, glasba. Yeah yeah yeahs, Css ( o njih bom morda celo napisala blogec), She wants revenge in Modest mouse. Kaj je lepšega kot sončno jutro, ki se začne z glasbo? In kavo. Ali čajem. Počasi sem se oblekla in s kolesom odpeljala proti Šiški. Ja, tam živijo moja teta, stric in njun dveletni otročaj. In kot ste verjetno že uganili sem bila jas žrtveno jagnje oz. po domače varuška. Skoraj sem znorela, ker je mali ves čas hotel poslušati otroške pesmice kot so Zajček dolgoušček, Židana marela, Barčica itd.. No ja, nekoč sem sicer izjavila, da lahko poslušam karkoli ampak kar je preveč je pa preveč. Tam sem preživela skoraj 4 urice svojega dragocenega časa. Doma me je že čakalo kosilce, tokrat se nam je pridružil hecen Japonček. Mislim da je približno fotrovih let. Najbolj sem se smejala, ko je mtka rekla, da je, ko je pogrela meso, dodala preveč vode. No, to je hotela reči, v resnici pa je izjavila tole:" I added too much water when I hit the meat." Oooookej. Ja, ja sej js tudi tepem meso. Ampak le kadar sem jezna. Japonska mladina baje ne sme legalno piti alkohola do dvajsetega leta. In kupiti cigaret prav tako. O bože, še dobro da ne živim kje tam. Moja sestra se je seveda obnašala kot totalen idiot. Saj se zmeraj (mendij in urška že vesta koga imam v mislih ali pač?). Solato je jedla kot krava, torej brez uporabe rok. In ves čas se je čudaško oglašala. Shes such a showoff. No, kasneje se je celo ponudila, da mu skuha čaj. Omojbok je vse, kar je prišlo iz mojih ust. No, morda se vam to ne zdi tako grozno a verjetno še niste poskusili njene mojstrovine. Topla voda, malce rdečkasto obarvana, s pol kile sladkorja. Mmmmm- not. Celo preživel je, čeprav je spil vse do zadnjega požirka. No, zdaj sem pa ravno z volitev. Koga sem volila je verjetno jasno. Čeprav sta me babica in dedek hotela prepričati v nasprotno. Ampak ni šans. Ne razumem, kako ima lahko nekdo, ki je tako izobražen tako zamegljen razum. Ampak okej, vsakemu svoje. Ah ja, grem malo razgibavat svoje prstke na kitaro.

From all the drugs the one i like more is music
From all the junks the one i need more is music
From all the boys the one i take home is music
From all the ladies the one i kiss is music (muah!)

Music is my boyfriend
Music is my girlfriend
Music is my dead end
Music is my imaginary friend
Music is my brother
Music is my great-grand-daughter
Music is my sister
Music is my favorite mistress

From all the shit the one i gotta buy is music
From all the jobs the one i choose is music
From all the drinks the one i get drunk is music
From all the bitches the one i wannabe is music

Music is my beach house
Music is my hometown
Music is my kingsize bed
Music is my hot hot bath
Music is my hot hot sex
Music is my back rub
Music is where i'd like you to touch

Death cab for cutie...

Tokrat gre ponovno za produkt ZDA. Štirje fantje prihajajo iz zvezne državice Washington, natančneje iz mesta bellingham. Gotovo se sprašujete, od kod izvira njihovo ime, kajne? Leta 1967 je izšel album z naslovom Gorilla, skupine Bonzo Dog Doo-Dah Band, ki je vseboval tudi komad Death cab for cutie in tako so se teli fantiči 30 let kasneje odločili, da bodo ime kar "posvojili". Glede na to, da je za njih slišati že okroglih deset let, so seveda izdali kar nekaj albumov:
- Something about airplanes (1998)
- You can play this songs with chords ( kaseto so izdali že leta 1997, 1999 pa cd)
- We have the facts and we`re voting yes (2000)
- the Photo album (2001)
- Transatlanticism (2003)
- Plans (2005)

Bom pa za primer pripopala ene par komadov:
Soul meets body
I will follow you into the dark
Crooked teeth

No, morebiti so res precej soft ampak to včasih sede. Definitivno niso eden mojih najljubših bendov, da se ne bo kdo usajal XP.

Yeah yeah yeahs...

Yeah yeah yeahs - newyorški trio. Pevka Karen O., bobnar Brian Chase in kitarist Nick Zinner. Bend so ustanovili leta 2000 in do današnjega dne izdali dva studijska albuma, leta 2003 prvega z naslovom "Fever to tell", leta 2006 pa drugega, ki se imenuje "Show your bones". Njihova glasba naj bi bila mešanica retro glasbe, rocka, punk kitar, elektronskih zvokov in dretja v mikrofon. No ja,...in seksi oblačilc, ki jih oblikuje Christian Joy. Njegov priimek oz. vzdevek ali karkoli pač že je, mi je precej všeč. Uganka tedna: Zakaj? Mislim, da ne bo težko ugotoviti:p.

Gold lion
Date with the night
Cheated hearts
Fancy

She wants revenge...

Tokrat gre za bend, ki ga sestavljata dva kalifornijska fantiča, Adam Bravin in Justin Warfield - She wants revenge. Prav pred kratkim je izšel drugi album z naslovom This is forever, ki je nasledil tistega iz leta 2006, ki se imenuje kar po skupini sami. Izvirno, ni kaj. Mnogi jo primerjajo s svetovno znanimi bendi, kot so Joy division, Depeche mode, the Bravery in nenazadnje Interpol. In res. So neka srhljiva mešanica med Joy division in Interpol. Scary shit. Pa so mi vseeno všeč, ali pa verjetno prav zato.

Ravnokar poslušam komad Tear you apart. In si predstavljam sebe, na žuru, ko ga tik preden zakomiram slišim odzvanjati v svoji glavi. In se mi vrti. Blede. Ne vem zakaj dobim takšno asociacijo, res ne.

Sicer pa glasba pove več kot tisoč besed, torej "Listen to the radio":
Tear you apart
Sister
Out of control
I don`t wanna fall in love

Boom Chicka Wah Wah 2...

Ta post je samo za Mendij. Drugi zamižite zato, ker je že rezerviran. Če ste čisto slučajno sličico že pogledali in vam je bilo kar so uzrle vaše očke všeč, vam bom pokvarila okus z naslednjo:



To je kakopak pevec avstralske skupine Silverchair, lahko pa jih poimenujete tudi srebrn stol. Kakor vam drago. Daniel Johns je bil včasih zadrogiran, anoreksičen in depresiven. Posledica tega je bil seveda njegov zanemarjen videz. Ampak voila, iz grdega račka, se je razvil prav lep labod, kajne? Pa še čisto pravi Aussie je.

Boom Chicka Wah Wah...

He's better looking
than he looks
His music is better
than it sounds
When he won't speak
Still waters run deep

We are the champions...

We are the champions - my friends
And we'll keep on fighting - till the end -
We are the champions -
We are the champions
No time for losers
'Cause we are the champions - of the world

Deset orjakov, se kot trop neandertalcev bori za navadno oranžno žogo in jo obupano poskuša potisniti skozi obroč. And they are actually getting paid. Govorim seveda o košarki. Zakaj je takšen magnet za gledalce? Kadar grem sama na tekmo, igro dojemam čisto drugače, kot pa če si jo ogledam na televiziji. Pred tv zaslonom enostavno ne morem ostati zbrana, vmes skočim še po kakšno mandarino ali na wc...Enostavno to ni to. Ko sediš oz. stojiš v nabito polni dvorani, je občutek fenomenalen. Vsi za enega, eden za vse. Vsi so z mislimi pri igri, vsi ploskajo in se veselijo, kadar domači igralec zabije trojko in vsi žvižgajo, kadar nasprotni igralec pride do žoge. Počutiš se kot delček homogene celote, ki si močno želi zmage. In morda je prav v tem čar.

Danes, 7.11.2007, se je v Tivoliju odvijala tekma med slovensko Union Olimpijo in ruskim CSKA. Olimpija je na domačih tleh povedla, čeprav je na začetku zadnje četrtine kazalo bolj slabo. Sprva so igrali po mojem mnenju odlično, padlo je par trojk in videlo se je, da je klub spet v svojem vzponu. Po drugi četrtini pa je postalo jasno, da so igralci malce utrujeni in zato manj zbrani. Rezultata sta bila ves čas tako blizu, da je bilo nemogoče predvideti zmago. In to mi je všeč. Ne maram tekem, kjer je 15+ razlike v točkah, ker se tako izgubi vsa napetost, vso razburjenje in spodbuda. Pravzaprav je bilo še 20 sekund pred koncem tekme izenačeno. In ko je padel poslednji, odločilni koš, je vsa dvorana stala na nogah, vriskala na golico in prepevala pesem We are the champions, angleške skupine Queen. Je sploh lahko kaj lepšega?

Its coming, Its coming, its here...

Slovesno oznanjam, da se je danes začel Liffe. Trikrat hura.

Hot hot heat...

Naj vam zaupam, kaj me zares pogreje. Ne, to ni ljubezen, to niso tople rokavice in kvačkan šal in niti ne skodela najljubšega vročega čaja. So besede ljudi, ki dajejo v nič slovensko glasbeno sceno, brez kakršnekoli podlage. Ja Slovenceljni baje ne znamo sproducirati niti ene spodobne melodijice. Morda se, če v iskanje le-teh ne vložimo vsaj nekoliko truda, res tako zdi. Valovi večine radijskih postaj, prenašajo le, oprostite izrazu, cvilibabe z ne preveč razvitim glasom, ki se jim o ritmu sanja toliko, kot se meni trenutno o pojavu fotoefekta, torej malo manj kot nič in samooklicane pevske mojstre tipa "Damjan Murko". Trač revije, so polne novic o tem, kako si je ta ali ona na glasbeni sceni pobarvala lase ali se sončila zgoraj brez- seveda, seveda, glasba je v ospredju- my ass. Nenazadnje so tu še tv oglasi, ki nam skušajo prodati polifonične melodije prej omenjenih izvajalcev "za le 83 centov". Medtem, ko se Brigita Šuler, Turbo angels, Žana, Damjan Murko in še marsikdo, vsak mesec ali celo teden pojavljajo v raznoraznih medijih, pa je o (po mojem mnenju) kvalitetenejših bendih slovenskega izvora slišati bore malo. Morda niso tako zanimivi, ker ne izgledajo kot natupirane "kurbice", naokoli ne razkazujejo svojega oprsja ali "ponesreči" razgalijo svoje leve ritnice med tem, ko v ekstazi prepevajo svojo najnovejšo uspešnico " Dejva se dol na seniku".

Kakorkoli že, če mi oseba, ki je slišala le za "zvezdnike", ki nam jih na vsakem koraku servirajo mediji, izusti kakšno neumnost, tipa:"slovenska glasba že po defaultu preprosto ni poslušljiva!", se komaj zadržim, da ji ne zadam bolečega udarca v pleksus. Seveda ni vsak sposoben sestaviti tako srce parajočega besedila kot je npr. tole klikenzi, pa bom vendar vsaj poskusila začiniti vaš pusti vsakdanjik z malce pekočih slovenskih melodijic.

MELoDROM

Bend je nastal dalnjega leta 1999, pa sem vseeno prepričana, da bi ogromno ljudi le debelo pogledalo, ako bi jim ga po slučaju omenila. Prvi album, z naslovom MELoDROM, je izšel jeseni 2004. Komadi so precej mirni, melanholični, lepi, otožni. Za pokušino, si zarolajte npr. September, Zasebne sobe, Ne iščeva konca,.... Druga plata, z naslovom The guide, pa je prišla na tržišče leta 2006. Komadi zaradi kanca elektro elementov morda zvenijo malce bolj živahno, a je njihov stil še vedno prepoznaven. Poslušite Marching on a globe ali Counting days....

Člani benda:
Mina Špiler – vokal
Matevž Grad – kitara
Miha Žargi – bas
Mateja Nolda – bobni
Polona Janežič – klaviature


















MOONLIGHT SKY

Ne vem, kako bi opredelila, glasbeno zvrst, kateri pripadajo, pa saj vemo, da niso vse slike uokvirjene, pa naj bodo še tako čudovite. Ker slike oz. v tem primeru melodije, povedo več kot tisoč besed, ne bom dolgovezila. Na njhovi spletni strani, lahko kliknete na posamezen mp3 in se prepustite zvokom prave slovenske muzike: klikenzi

Ker me trenutno preganja čas, bom nadaljevala kasneje. Naj pa za začetek omenim vsaj še nekaj poslušanja vrednih avtorjev: Moveknowlidgement, Psycho-path, Elvis Jackson, Red five point star, Frozen child, Laibach. Seveda ne morem mimo bendov iz časa, ko so se naši starši ganjali po žurkah: Pankrti, Niet, Pomaranča, Lublanski psi, Kuzle, Racija,...

We are freaks...

Body and soul, I`m a freak, I`m a freak
Body and soul I`m a freak...

Če povem po pravici, sem danes že cel dan malce za luno. Čez les, če tako želite. Morda je to posledica včerajšnje kratkotrajne bolezni ali pa le prirojena hiba. Ne vem in me niti ne zanima. Med drugim sem ugotovila, da vbistvu sploh ne znam tipkati. Pa čeprav ponavadi znam. In to precej hitro. Zdi se mi, kot da se cel svet vrti. Vrti sto na uro in se ne ustavi, da bi izstopila. Pod nogami imam majava tla. Noge na majavih tleh. Majave noge na majavih tleh. Hodim postrani in vsake toliko časa izustim kakšno neumnost, ki lahko izvira le iz mojih ust.

Zvečer sva šli z Anjo kao na nek Blog-miting. Jaz sem bila le njen privesek, saj vem XD. Najprej sva šli peš do Bežigrada, kjer sva najmanj pol ure iskali Parmovo ulico. Kot dva debila. Butec in butec. Kirurg 1 in kirurg 1. Ko sva jo končno zadovoljni zagledali, kot izgubljeni popotnik, ki sredi afriške puščave odkrije oazo, kjer se cedita med in mleko (zanemarimo dejstvo, da je to vbistvu v Indiji Koromandiji:p), sva se sprehajali gor in dol, iskaje pravo hišno številko. Iskali sva biljardnico. Ne, ni se nama zahotelo igrati biljarda. Vbistvu ga niti ne znava prav dobro. Tja naj bi šli na pivo. Pivo, pivo, pivo. Vse je propadlo, ko sva od zunaj pokukali, kakšen folk se nahaja v tej sumljivi zgradbi. Moje oči so uzrle 30+ let stare moške, ki so veselo igrali biljard. In to je bilo to. Kajestem? No, vseeno sva šli na WC, ker nisem več hotela poslušati stavka:"Mene lulat!", ki je začel nadomeščati stavek: " Kok je on lep!!!". Razmišljali sva, kje bi se dalo dobiti tampone ob 10ih zvečer. Odgovor je nikjer, če ne najdeš pumpe. Lol. Ko sva obupali, sva se postavili nekam na sredo pločnika in poslušali "Freak", komad Avstralskega benda Silverchair. We rly felt like freaks. Bilo je danes, v torek zvečer ob 10ih. Ljudje so se mimo peljali z avtočki in kolesi, midve pa sva stali tam nekje in poslušali muziko. Muzika je tako hecna beseda. Ampak brez nje ne morem. Po parih minutah "being a freak" sva se odpravili proti Meti. Spomnila sem se, da blizu stanuje Kristina, ki bi lahko imela tisto, kar sva prej tako obupno iskali. In sva šli do nje. Revica že 3 tedne boleha za mononukleozo. I wouldnt wanna be in her shoes. Ko smo poklepetale, sva skenslali Meto in odpeketali domov. Smešno-neumen večer. Precej nesmiselen. Če bi me vprašali, ali je bilo zanj vredno zamuditi dissanje in cinične pripombe Gregoryja Housa, bi se moj odgovor glasil "Totally".